Osrednji piranski trg je postal konec 13. stoletja, današnjo podobo pa je dobil v drugi polovici 19. stoletja. Z zasutjem mandrača so ustvarili prostorno tržno ploščad, okoli katere so zgradili vse pomembnejše ustanove in meščanske stavbe, od katerih se je v prvotnih oblikah ohranila le Gotska hiša imenovana Benečanka. Trg se je poimenoval po slavnem piranskem rojaku, violinistu in komponistu Giusseppu Tartiniju, ki je ime rodnega mesta ponesel daleč po Evropi. Na prostoru, kjer je sedaj Tartinijev trg, je bil nekoč mandrač za piranske ribiške čolne. Mandrač je bil nekoč zunaj mestnega obzidja, saj je najstarejše delno ohranjeno obzidje potekalo za današnjo Občinsko palačo, zunaj njega pa je samevala le cerkev sv. Petra. Leta 1818 so jo obnovili. To delo so zaupali arhitektu Pietru Nobileju. Neorenesančno Občinsko palačo na Tartinijevem trgu je med leti 1877-1879 načrtoval in gradil tržaški arhitekt Giovanni Righetti. Giuseppe Moso in Enrico Nordio sta med leti 1885-1891 vodila gradnjo nove Sodne palače ob zahodnem robu trga. Zaradi smradu, nečistoče in zdravstveno-higienskih razlogov so mandrač leta 1894 zasuli in pred novo Občinsko ter Sodno palačo uredili prostoren trg. Ob zgraditvi električne železnice, ki je mesto v letih 1909-1953 povezovala s Portorožem in Lucijo, so po trgu eliptično speljali tirnice iz. obračališče za cesta vozila. Motiv te ureditve se kaže tudi v zasnovi današnje elipsne ploščadi iz belega kamna, ki jo je ob 300-letnici Tartinijevega rojstva projektiral arhitekt Boris Podrecca.